A me sploh?, Ja,ja, saj te poslušam. Je odvrnil in ravno toliko dvignil pogled stran od telefona, še predno sem uspela dokončati stavek z besedico “poslušaš”? Čeprav nič na njem ni govorilo o tem, da me res. Sedela sva za mizo in jaz sem pripovedovala zgodbo, kaj se mi je zgodilo tisti dan, on pa je medtem začel pisati sms na telefon. Hmm ali jaz ne znam povedati na zanimiv način, ali pa me on res ne zna poslušati tako, da bi se počutila, da me posluša z zanimanjem. Da bi se počutila, da imam dobro povezavo z njim in sodeluje z menoj v moji pripovedi. Njegovo tipkanje se je nadaljevalo, moj nemir in občutek neupoštevanja pa krepil. Ko nisem mogla več govoriti naprej, ker je občutek nemira prelil tudi fokus na pripoved v možganih. “No, povej, kaj sem ravnokar povedala?” In na moje presenečenje je znal dobesedno ponoviti cel zadnji stavek, ki sem ga povedala. Ja, dobro, se pravi me je poslušal, nekako. Z enim delom procesorja, očitno. Ker pa je delal zraven še nekaj drugega, je bilo to očitno zame premalo. Če se z nekom pogovarjam, želim da je 100% prisoten takrat tam, sicer čutim, da sicer kot robotek celo lahko ponovi vse za menoj, nimam pa zadovoljstva in veselja, ko z nekom delim informacije, ki so meni pomembne.
Z vodjo kadrovske sva sedeli na sestanku in se pogovarjali o tem, kako se člani ekipe pritožujejo, da jih njihov vodja ne posluša, da dela zraven na sestanku še veliko drugih stvari in sicer na koncu res nekako vse povzame, kaj so bile informacije, malo jih vedno tudi povzame po svoje; kljub temu pa so nezadovoljni. Nimajo občutka, da so res slišani. Ja, verjamem, da je možno, da nekdo dela več stvari hkrati. Da ima sposobnost, da sliši vse informacije in zraven tipka v računalnik. To je tako kot bi rekli, da se lahko kakovostno odločamo dve stvari hkrati. Šele ko sprejmemo eno odločitev, se lahko posvetimo drugi. Šele ko zaključimo eno stvar, se lahko popolnoma posvetimo drugi. Sicer nismo polno prisotni niti pri eni, niti pri drugi stvari. Naša pozornost je razpršena, pa če še tako dobro mislimo o sebi, da nam gre odlično. Eni stvari vedno namenimo več pozornosti in to je tisti, za katero mislimo, da je pomembnejša. Od tu seveda nezadovoljstvo in nemir na poslušalčevi strani. Saj se počuti manj pomemben kot tipkanje na telefon. Tako ni pomembno, ali tisti, ki posluša zmore delati več stvari hkrati, kakovostno tipkati in kakovostno poslušati. Pomembno je, kako se ob tem počuti tisti, ki govori. In to je manj pomembno kot računalnik ali kdorkoli že na drugi strani.
Kaj pa pomeni “poslušati z zanimanjem”? Si lahko zamislite, kako pogosto potekajo pogovori, ko nekdo, predno da bi najprej z radovednostjo poslušal, zakaj nekdo misli tako kot misli, kaj mu je pomembno pri določeni zadevi, preskoči v fokusu nase in razlaga, opravičuje, prepričuje o svojem pogledu. Poslušati z zanimanjem pomeni zavedati se, da imam priložnost razširiti svoj pogled, da dobim drugačno videnje, na osnovi katerega lahko delujem, se odločam bolj kakovostno. Zadnjič sem na Jesenskem srečanju Združenja manager poslušala De Bona, ki je oče lateralnega razmišljanja. Na predavanju je dal zanimivo izhodišče za prikaz uporabe njegovega pristopa k iskanju rešitev. Izhodišče je bila trditev, da bi se moral zakon opredmetiti s pogodbo, ki bi se obnavljala na pet let. Takoj, ko sem zaslišala to trditev, mi je občutek rekel ne, saj se pogovarjava, to je brezvezno. Sosed na stolu, pa je rekel, dam u občutek pravi da. Za seboj je imel drugačno izkušnjo. Lahko bi ga ne poslušala in bi šla takoj v svojo razlago, zakaj ne. Ker pa me je zares zanimalo, ali je kar, česar jaz ne vidim, ker sem bila radovedna, od kod izvira takšen občutek, pa sem v manj kot petih minutah izvedela prednosti predloga iz njegovega zornega kota. Zaradi tega, ker sem poslušala in sem razumela, sem lahko prišla do konca do rešitve, ki je vključevala obe mnenji in je bila zaradi tega bolj kakovostna. Bolj ko poznamo temo, bolj hitro formuliramo svoje mnenje, hitreje ga želimo tudi predstaviti. Vendar, če smo prepričani in pomirjeni sami s seboj in svojim mnenjem, odkod potreba, da začnemo s prepričanjem, branjenjem tega mnenja. Če imamo za pogovor na voljo 10 min, zakaj bi jih večinoma porabili zato, da bi poslušali sami sebe, namesto, da bi poskušali slišati drugega, razumeti drugo stališče, dobiti širino, nato pa priti do zaključka.
Delali smo vaje v paru in je Tina začela govoriti svojo zgodbo o tem, na kaj je ponosna. Ko si je zbrala doživetje, predmet svojega opisa, ga je začela z vso slikovitostjo in podrobnostjo opisovati Andreju. Tini so pomembne barve, so pomembni slikoviti izseki doživetja. Andreju je pomembno bistvo, kaj se je zgodilo, kaj je bil rezultat, kaj je smisel zgodbe. Andrej je začel zgubljati potrpljenje nekje po tretjem stavku, v katerem so prevladovali pridevniki in postopno pripovedovanje. To je bilo ravno toliko, kolikor se mu je zdelo dovolj, da bi smisel že moral priti. In jo je zmotil, če lahko preskoči k bistvu. To je Tino precej zmedlo in je na hitro nehala, a bistva Andrej vseeno ni slišal. Dojeti, da smo res različni in da naš model ni edini pravilni, zahteva potrpežljivost. In poslušanje tudi.
Za konec naj na to temo zapišem misel, ki mi je ostala v spominu iz prejšnjega tedna, ko sem na literarnem večeru poslušala dialog dveh gospa, ki sta me presunili v prepletanju njunih zgodb in pogledih na življenje. “Rad bi te prosil, kolikor smem, da bodi potrpežljiv do vsega, kar je nerešeno v tvojem srcu, in da poskušaj vzljubiti vprašanja sama kakor zakljenjene sobe ali knjige, zapisane v kakem čudnem jeziku. Ne išči odgovorov, ki jih ne moreš dobiti, ker jih ne bi mogel podoživeti. Bistveno pa je, da podoživiš vse. Za zdaj živi z vprašanji. Nemara boš potem postopno, ne da bi opazil, nekega lepega dne doživel odgovor”. Rainer Maria Rilke. Ta misel sega nad temo, o kateri pišem danes. Zapisala pa sem jo, ker je tako pomembna za vse, kar coaching je in česar ne moremo v nestrpnosti prehiteti.
Vaše mnenje
Trenutno berem:
